Konferenca pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja

Dr. Roko Žarnić je povedal, da se je povprečna temperature v Sloveniji dvignila za 1,2 stopinji Celzija glede na sredino dvajsetega stoletja, kar je 50 % več kot porast globalne povprečne temperature za 0,8 stopinje. Razlog za to je lega Slovenije na stiku dveh ekosistemov, ki sta zelo izpostavljena učinkom podnebnih sprememb – Alp in Sredozemlja. Čeprav sta naša narava in družba relativno odporni, je Slovenija dolgoročno vitalno zainteresirana, da globalno segrevanje zaustavimo pod dvema stopinjama Celzija.

Edina možnost, da to dosežejo, je uspeh v Durbanu. Uspeh v smislu preloma še vedno naraščajočega trenda globalnih emisij toplogrednih plinov in njihovega zmanjšanja za vsaj 50% do sredine stoletja. To je namreč bistvo vseh naporov, ki jih vlagamo v ta pogajalski proces.

Kot ena od držav v tranziciji k tržnemu gospodarstvu Slovenija dobro razume načelo skupne, a različne odgovornosti. In kot država članica EU razumemo tudi koncept zaključka prehoda (graduation). V času tranzicije smo imeli korist od aktivnosti usposabljanja v okviru konvencije in naša relativna ekonomska moč se še vedno upošteva pri delitvi naporov za zmanjšanje emisij znotraj EU. A s polnim članstvom v EU prevzemamo tudi dolžnosti razvite države.

Slovenija bo izpolnila svoj Kjotski cilj -8 % večinoma z domačimi ukrepi in ponori. Smo pa tudi  na dobri poti za izpolnitev cilja -20% do 2020 Evropske unije. V času od Cancuna smo pripravili osnutek nizko ogljične strategije z namenom doseči 80 % znižanje emisij toplogrednih plinov do 2050, kot to priporoča Medvladni forum o podnebnih spremembah - IPCC in kot predvideva Kažipot EU 2050.

V letu 2010 so za ta namen zagotovili pol milijona Evrov in v letu 2011 milijon in  pol. Vzpostavljajo tudi sistem dolgoročnega financiranja v okviru Sklada za podnebne spremembe, ki bo predvidoma začel z delom leta 2013 na podlagi prihodkov iz dražb kuponov v okviru Sistema trgovanja z emisijami - ETS.

Konstruktivno vlogo se trudijo igrati tudi v našem sosedstvu. V času slovenskega predsedstva Alpski konvenciji, ki je eden prvih regionalnih pravnih instrumentov trajnostnega razvoja, je bila naša ključna prioriteta Akcijski načrt za podnebne spremembe, sprejet v Evianu leta 2009.  Marca letos smo na mojo pobudo s kolegi iz jugovzhodne Evrope podpisali Resolucijo o trajnostnem razvoju v regiji Dinarskega loka z namenom prenosa dobrih praks iz Alp v Dinarsko gorstvo.

Samo Žbogar, slovenski minister za zunanje zadeve, je objavil skupno pismo s svojimi kolegi v okviru Zelene skupine – ministri za zunanje zadeve Zelenortskih otokov,  Kostarike, Islandije, Singapura in Združenih arabskih emiratov. Ministri skupaj pozivajo k jasni viziji in kažipotu za pripravo globalnega sporazuma. Podnebne sprememba so podnebni izziv, ki zahteva globalno rešitev.

Kot vedno znova poudarja komisarka Connie Hedegaard in moji kolegi iz EU, smo pripravljeni zagotoviti most do takega globalnega dogovora tako, da prevzamemo obveznosti drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola. A če je to vse, kar dosežemo v Durbanu, se bomo sicer morda hvalili s kratkoročno zmago pred mediji, a ne bomo naredili kaj prida za izpolnitev našega glavnega namena, zmanjšanja globalnih emisij toplogrednih plinov. Potrebujemo verodostojen načrt, kako bomo prišli do globalnega dogovora, ki mora slediti drugemu in tudi zadnjemu ciljnemu obdobju Kjotskega protokola. Zagotoviti moramo tudi, da bo poročanje in preverjanje izpolnjevanja vseh obveznosti, zavez in obljub potekalo po primerljivih verodostojnih standardih na temelju Cancunskih sporazumov.

Evropa ukrepa in izpolnjuje svoje obveznosti in vse več informacij imajo tudi o uspehih boja proti podnebnim spremembam v drugih razvitih in državah v razvoju. Uspeh Kjotskega protokola v Evropi dokazuje, da je breme ukrepov najlažje deliti s pomočjo pravno zavezujočega instrumenta, ki vsem stranem in deležnikom zagotavlja gotovost, da delujejo v isti smeri.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor